Kolumna: Moje pismo dedku Mrazu

Vesna Bizjak

Dolgo je že, odkar sem nazadnje pisala dedku Mrazu. Kaj sem si takrat želela, se ne spomnim več … Gotovo kakšno čokolado z lešniki. In kakšno igračo?

Kaj si želim danes? Riskiram, da bodo moje besede zvenele kot prazne puhlice tekmovalk za miss sveta, ampak dejansko si najbolj želim, da bi vsi živeli v miru. Ljudje in živali. Da bi pustili en drugega pri miru. Pa saj to je menda želja vseh?

Naivna, utopična želja? V dneh, ko z vseh naslovnic kričijo opozorila, da smo zadnja generacija, ki še lahko rešimo planet. Oziroma, bolj prav rečeno – sami sebe. Planet bi (bo?) brez ljudi menda odlično živel naprej.

Želim si več empatije, več sočutja, več razumevanja, več tolerantnosti. Želim si bolj umirjen, počasnejši ritem vsakdana, bolj usklajen z naravo. Želim si, da bi se vsi nekako prizemljili in ne več tako brezglavo hiteli … Hiteli kam?

In še vedno si želim, da bi lahko vsem zavila ter pod božična drevesca in novoletne smrekce postavila paketke zdravja, smeha, dobre volje in pozitivne energije. Za najmanj leto dni …

Pa – seveda, dragi dedek Mraz, tudi čokolade z lešniki bom vesela!