December je čas za naše najbližje, čas, ko se umirimo, zaključimo poslavljajoče se leto in tudi čas daril. V tem času nas je obiskali precej dobrih mož – najprej Miklavž, potem Dedek Mraz in Božiček. Kdo pa je sploh Božiček?
Božiček je po številnih virih nizozemska različica Miklavža. Ime izhaja iz različice nizozemskega izraza Sinterklaas (Santa, Santa Claus, Claus – Nikolaj). Božiček otroke pa tudi odrasle obišče na božični večer oz. predvečer božiča, 24. decembra. Otroci darila dobijo 25. decembra, na božični dan. Legenda pravi, da se obilen sivi mož, v rdeči obleki z zlato in belo krzneno obrobo ter belimi rokavicami pripelje s Severnega tečaja na saneh, ki jih vlečejo jeleni. Po dimniku se spusti v hišo in tam, pod dreveščkom ali v nogavicah pusti darila.
Otroci verjamejo, da Božiček živi na Severnem tečaju skupaj s svojo ženo, kjer čez leto izdeluje igrače, pri tem pa mu pomagajo palčki, ki so tudi njegovi zvesti spremljevalci.
Legende pa pravijo tudi, da se Božiček, ko obiskuje hiše, okrepča s piškoti in mlekom, ki so jih zanj pripravili otroci.
Kdo so Božičkovi jelenčki?
Po legendi Božičkove sani vleče devet jelenov. V Ameriki jih imenujejo karibu, mi jim pravimo severni jeleni. Prvi v vpregi je Rudolf, ostali pa so še: Tresko, Plesač, Skakač, Hudko, Komet, Kupid, Plamenko in Bliskač.
Simboli, povezani z božičem
Božiček nosi darila na božični večer, njegov prihod pa pogosto povezujemo tudi z enim največjih krščanskih praznikov, božičem. Gre za družinski in najstarejši cerkveni praznik, ki izvira iz Svetega pisma. Praznik simbolizira Kristusovo rojstvo v Betlehemu. Lukov evangelij pravi, da sta se Jože in Marija odpravila v Betlehem v času, ko je bila Marija že visoko noseča. Ker tam nista dobila prenočišča, sta se zatekla v hlev, kjer je Marija rodila Jezusa in ga položila v jasli. Zato še danes pod božično drevo postavljamo simbolične male jasli.
Nikolaj
Ime Nikolaj izhaja iz latinskega imena Nicolaus, ki izvira iz grškega Nikolaos, kar pomeni ‘zmaga ljudstva’. Naš Nikolaj se je rodil med leti 240 in 270 v bogati družini v turškem mestu, Patara. Ko sta njegova starša umrla zaradi kuge, sta mu prepustila precej imetja. Namesto, da bi ga zapravil, ga je razdelil med reveže, sam pa odšel v samostan. Kmalu zatem je postal škof v Miri v Likiji v današnji Turčiji.
