Iz uvodnika: O počitnicah, ki to niso bile
<![CDATA[
Kako
lepo bi bilo, če bi se vsi težko pričakovani dopusti končali
zgolj s prečudovitimi spomini. Pa žal ni tako in vsakomur se kdaj
zgodi, da mu jo na dopustu kdo zagode. V najboljšem primeru je to
vreme, v malo slabšem slabi gostitelji, v še slabšem nepridipravi,
ki prežijo na sproščene počitnikarje. Zgodi
se nam lahko marsikaj nepredvidljivega. Da bi o tem predčasno
premišljevali, je zagotovo nesmiselno, ni pa nesmiselno biti malce
bolj previden in se pred potjo dobro informirati.
Vsaka
šola nekaj stane, pravijo, in moje
slabe počitniške izkušnje pred nekaj leti še dolgo ne bom
pozabila. Na videz izredno prijazni gostitelji v paški Novalji so se
izkazali za nočno moro takratnega dopusta. Njihovo stanovanje je pač
njihovo, in kljub temu da so imeli
goste, jih to ni ustavilo, da se niso prosto sprehajali po
našem apartmaju, brez trkanja ali zvonjenja in preverjali, kaj je
skupina štirih deklet že uničila. Prijateljici, ki je stanovala v
bližini, so prepovedali vstop na našo teraso, češ, da naj pije
kavo v svojem apartmaju. Pa sta to le dva izmed dogodkov tistega
tedna. Piko na i so počitnice dobile v soboto, na dan odhoda, ko so
nam dobesedno zaplenili potovalke, nas obtožili kraje rjuh in
zahtevali plačilo zanje. Preplačale smo rjuhe, ki jih v stanovanju
nikoli ni bilo, da smo lahko ujele avtobus domov. Še nikoli, ampak
res nikoli nisem bila tako srečna odhoda domov. In od takrat potujem
zgolj še po priporočilih prijateljev, ki jim zaupam. Ja, vsaka šola
nekaj stane, nas pa tudi veliko
nauči.
Špela Šimenc
]]>
