Našla sem jo v zelo slabem stanju. Naslednji dan sem jo urgentno odpeljala v bolnico, kjer je bila isti dan operirana in njeno telo rešeno pred zastrupitvijo.
Za pomoč gospe Pepci sem sprva prosila pristojne službe, občino, krajevno skupnost … A sem naletela na gluha ušesa. Srce je govorilo, da naj vztrajam. In tako sem za pomoč sem prosila tujce, ‘navadne’ ljudi, ki jim sploh ne bi bilo treba pomagati – saj imamo za to pristojne službe.
Takrat še nisem imela ustanovljenega zavoda niti referenc, da bi mi lahko zaupali. Kljub temu so prisluhnili. Z njihovo pomočjo smo gospe Pepci uredili poraščeno okolico, renovirali hiško, jo redno vozili na zdravstvene preglede in obiskovali v bolnišnici v času hospitalizacije. Dosegli, da jo dvakrat dnevno obiščejo delavke iz socialne službe, ji plačevali položnice.
Gospa Pepca je zadnje obdobje svojega življenja zaradi kapi živela v domu upokojencev. Po čudežu je bila sprejeta v dom, kjer sem zaposlena. Vsak dan sem bila pri njej. Ji redno nosila njej ljubo sveže cvetje. Obljubila sem ji, da jo spomladi peljem v park na kavico. A zdravstveno stanje je začelo pešati … Zadnji dan smo vsi vedeli, da se poslavlja. Tako sem bila zadnje pol ure ves čas z njo. Jo držala za roko in se spominjala najinih skupnih trenutkov. Zrli sva si v oči. Bila je umirjena, brez bolečin. Pripravljena, da odide. Spokojno je zaspala za vedno. Telo je šlo k počitku, a njena duša ostaja večna.
Moja zadnja želja je bila, da bodo dali na njen nagrobnik vklesati njeno ime, kar si je želela tudi sama. Ko je napočil dan zapuščinske obravnave, sem povedala, da se odrekam vsemu, kar mi je gospa Pepca želela zapustiti. Zahtevala sem le, da se od zbranih finančnih sredstev ljudi, ki so ji želeli pomagati, nameni denar za najem groba in plačilo napisa na nagrobniku. Sodnica mi je povedala, da žal to ni možno.
A s pomočjo dobrih src smo nazadnje zbrali denar tudi za napis na nagrobniku. Uradno ime gospe je bilo Josipina, a zame in za vse, ki smo jo imeli radi, je bila Pepca, zato sem si dovolila dati vklesati to ime. Vedno, kadar pridem na grob, k meni prileti metuljček, ptica … Vem in čutim, da je to znak hvaležnosti s strani pokojne Pepce.
Valerija Kršlin,
ustanoviteljica zavoda Zadnje upanje
Kolumna je objavljena v aktualni reviji Lupa.
