Gostujoča kolumna: “Vse najboljše za 60, Jouža!”

Jaz sem Jožek. Star sem bil v sredo 60 let. Pred leti sem sanjal, da bom imel za ta rojstni dan veliko čago, da bom varval vnukico in z vnuki igral fuzbal. Zvečer pa mi bo ženka skuhala dober pasulj s klobaso.

No, za rojstni dan sem klošaril v parku, da bi zbral pet evrov za mesni burek in eno Laško, slab dan je bil. Itak mi ni nihče verjel, da praznujem rojstni dan. Mislili so, da sem lažniv klošar.

Klošar sem. Lažem pa ne. In za rojstni dan sem jedel ostanek sendviča, ki ga je na Gorkega ulici vrgel stran en dijak. Mortadele nimam zelo rad, ampak lakota je lakota.

Nisem se rodil kot klošar. Sem šlosar, ključavničar. Z ženo sva živela skupaj od mladosti, imel sem svoj biznis, svoj becirk. Pa je umrla – povozil jo je avto. Zmučkal ji je možgane. Moja Ankica, moje zlato. Ostal sem sam. Od žalosti sem ga cuknil. Nisem šel v službo, pa ni bilo več denarja. Pa so mi vzeli se stanovanje. Pa so me dali v samski dom, pa v zavetišče. Ampak ne maram biti tam. Preveč se potem zavedam, da sem klošar. 10 let se poskušam znajti. Ne pijem veliko, kdaj pa si malo olajšam dušo. Za kak mesec mam celo kdaj dom. Sploh poleti, ko služim z nabiranjem sadja. Najrajr berem grozdje, še brento mi ni težko nest

Ampak zdaj ni poletja. Pa tudi ni denarja  In svoj rojstni dan sem dočakal na ulici.

Mogoče pa bom imel letos le srečo in me zima odnese k Ankici na pasulj s klobaso.