Gostujoča kolumna: Kako smo izgubili december ali kako si ga lahko pričaramo nazaj
Spomnim se decembra, ki je v otroštvu dišal po babičinih vanilijevih kifeljčkih in toplem čaju. Ni dišal po cimetovih zvezdicah iz trgovine, Coca Coli iz reklame in kupljeni potici. Dišal je po ljubezni, po posušenih krhljih, zeliščnem čaju v pikasti skodelici, mokrih objemih, snegu in iskrivosti …
Ninna Kozorog,
zdravnica, aktivistka, predsednica društva Humanitarček
Spomnim se Miklavža, ki je v pehar nosil rožiče (za katere moram danes skoraj aktivirati Interpol, da jih najdem v Mariboru), nogavice in mandarine, ki so bile drugačnega okusa kot tiste »prej«, četudi danes vem, da so bile od istega sadjarja … Spomnim se tihega pričakovanja, ki je tlelo cel december in utripajočih lučk, ki so sijale nekje od prve polovice decembra in ne že od prvega novembra … Spomnim se topline, ki je niso dajale samo volnene rokavice, ampak tista zasanjana bližina, ko je človek imel človeka na dosegu roke – in srca. Je bila to le moja otroška domišljija? Je december že davno izgubljen? Ali je čarovnija izginila skupaj z izginevanjem otroških sanj? Nam je nekje Grinch ukradel Božič in tega nismo opazili?
Nekje v začetku oktobra pred petimi leti, ko je začela pritiskati prva jesenska sivina, ko so jutra postajala meglena in je iz vseh medijev začela še v pospešenem navalu pritiskati razčlovečenost, za katero nisi več vedel ali je res odraz ekonomske krize ali je preprosto odslikava in preslikava krize vrednot in je vsak od nas je v razmaku parih dni na lastni koži začutil hlad soljudi, smo se v društvu Humanitarček odločili. Poskusili bomo vrniti nekaj izgubljenega blišča, ki ga je zakril kapitalizem, večno potrošnistvo in nasilne reklame, ki nas prepričujejo, da prave družinske večerje brez peneče se rjavkaste ameriške pijače ni, da je prava čokolada le od ‘pravega soseda’ ali pa da otroško srečo nariše le točno določena igrača.
Akcija 30 dni za 30 srčnih dejanj je tako kritika instantni post moderni družbi, ki smo mu prilagodili svoj vsakdan, večnemu hitenju ter predvsem neosebnemu podarjanju malenkosti, ki nam že ob nakupu pomenijo malo. Že vrsto let naš december je tako že od začetka namensko diši po tisočih malih dejanjih, s katerimi živimo to toplino, s katerimi smo in bomo poskusili vrniti davno izgubljene oz. pozabljene ideale … Mar ni najlepše darilo ravno nekomu narisati nasmeha? Danes brezdomcu? Jutri starostniku, potem mamici samohranilki? Mar ni bolje teh nekaj deset evrov porabiti z namenom pomoči in ne za komplet kozmetike, ki jo pograbimo iz police prve drogerije za znanko?
Včasih je v tem predprazničnem času dovolj, da prenehamo kritizirati svet, če ga vendar nismo niti poskusili spremeniti … In da poskusimo to ravno v mesecu, ki naj bi najbolj razgalil tisto pristno toplino. Naj postane jutranji pozdrav in topla kava ne ravno najbolj priljubljeni sodelavki bolj pomembna kot histerično rdeči božički, ki so tako oddaljeni od naše tradicije kot led od Sahare … Predraga darila, ki jih ponavadi niti zavijemo ne sami, ampak odnesemo v prvi darilni vrečki, naj zamenja povabilo na druženje ob domači vroči čokoladi … Pavšalni poljubi na lice, ki jih ne uspemo niti vrniti, naj se umaknejo objemom, ki trajajo… Kupljene božične voščilnice, v katere ne znamo napisati niti ene misli sami, ampak se ponavadi samo nahitro podpišemo, pa se naj umaknejo iskrenim voščilom… tistim, z iskricami v očeh.
Morda pa je čas, da vsaj za 30 dni s 1. decembrom začnemo spreminjati sebe … in upamo, da se bo s tem spremenil svet okrog nas … Kajti če ne bomo znali obdržati medsebojne topline niti v najbolj čarobnem mesecu, kako se bomo kiču potrošništva sploh lahko ubranili v ostalih mesecih?
