Gobe divje rastejo po gozdovih in travnikih, že nekaj stoletij pa jih človek goji tudi na različnih substratih – tako za prehrano kot tudi za pomoč pri zdravljenju različnih obolenj.
Prehranska vrednost gob
Gobe imajo nizko kalorično vrednost, vsebujejo približno do 5 % beljakovin, dobre 3 % ogljikovih hidratov, zanemarljivo malo maščob ter obilo mineralov, med njimi največ kalija, fosforja, magnezija, natrija, kalcija, cinka, železa, bakra in selena, in vitaminov, največ iz družine B (B3, B2, B1, B9 in celo B12), v nekaterih pa tudi nekaj vitamina D in A.
Zmernost pri uživanju
Gobe lahko poleg koristnih telesu potrebnih mineralov vsebujejo tudi visoke vsebnosti težkih kovin, kar je posledica onesnaženja. Strokovnjaki zaradi te lastnosti svetujejo zmernost pri uživanju gob, še posebej za bolj občutljive skupine kot so otroci in nosečnice.
Zmernost pri uživanju gob pa je potrebna tudi, ker so težko prebavljive.
Nabiranje gob
Po zakonski uredbi lahko naberemo le dva kilograma gob. Nabiramo seveda le gobe, ki jih dobro poznamo, ne nabiramo prestarih in črvivih gob. Ker gobe hitro propadejo, jih doma čim prej predelamo oz. porabimo.
Gojene gobe
Prednosti gojenja gob so mnoge, med drugim nudijo kar visoko proteinsko hrano neživalskega izvora, izrabljajo odpadne surovine kmetijstva in so hkrati donosna kmetijska panoga. Z njihovim gojenjem posredno varujemo gobe v naravi, so varne, na razpolago vse dni v letu, predstavljajo pa tudi pomemben vir zdravilnih učinkovin.
Ne glede na prednosti gojenja gob pa v času, ko rastejo “kot gobe po dežju”, izkoristimo, kar ponuja narava – ni boljše gobje juhice ali rižote od tiste iz jurčkov, ki smo jih sami nabrali – seveda, pod pogojem, da smo dobri poznavalci gob.
Več o gobah in njihovih pozitivnih učinkih na zdravje si lahko preberete v septembrski reviji Eko dežela.
