Ekstremni šport – kaj žene te športnike?

Adrenalin, avantura, zavedanje in premagovanje samega sebe, svoboda – vse to je ekstremni šport. V zadnjih letih število ljudi, ki se ukvarjajo s tovrstnimi športi, narašča. Kaj je tisto, kar jih tako privlači in žene vedno dlje, višje, hitreje?

Dušan Mravlje, slovenski ultramaratonski tekač, pravi, da so ekstremni športi tisti, ki imajo poudarek na času trajanja, psihofizičnem naporu, hitrosti in nevarnosti.

Večina ekstremnih ali adrenalinski športnikov te oblike športa pojmuje po svoje, vsak drugače. Davo Karničar ekstremne športe pojasnjuje kot dejavnost, kjer vrhunska pripravljenost ob sodelovanju ‘sreče’ (ki jo zopet razumemo vsak po svoje) omogoči vrhunsko, virtuozno športno storitev, dejanje, izvedbo … »Adrenalinsko doživetje, če je to šport, je tisto, ko zahvaljujoč prirojenemu refleksu samoohranitve, s svojimi reakcijami in intenzivnostjo doživljanja presenetimo sami sebe,« pravi Karničar.

Pustolovski veslač, Marin Medak ekstremni šport opisuje kot nekaj objektivno nevarnega in nepredvidljivega. »Pri veslanju na morju je najbolj ‘ekstremna’ komponenta zagotovo razdalja in dejstvo, da si prepuščen lastni iznajdljivosti. Ko veslaš čez ocean, si na sredini od kopnega oddaljen tudi nekaj tisoč kilometrov in moraš biti samozadosten. Adrenalina je izredno malo, mogoče vsega nekaj ur v mesecu dni.«

Kaj jih žene?

Nekaj ekstremnih športnikov smo povprašali, zakaj taka oblika športa in kaj jih žene pri premagovanju navidez nedosegljivih meja.

Marko Baloh, slovenski ultramaratonski kolesar

»Mislim, da se nisem odločil za ta šport, ampak je ta šport izbral mene. Vedno sem bil odličen na dolgih dirkah in kronometrskih preizkušnjah, daljša, kot je bila, boljši sem bil. Od trenutka, ko sem izvedel za Dirko skozi Ameriko, so bile moje sanje udeležba na tej dirki. Z ultrakolesarstvom se ukvarjam od leta 2000, ko sem opravil kvalifikacije za udeležbo na tej najtežji športni preizkušnji na svetu. Gre predvsem za preizkušanje svojih meja in prestavljanje meja mogočega. Ena od meja, ki sem jih uspešno prestavil, je svetovni rekord v 24-urnem kolesarjenju. Preden sem se ga lotil sam, je bila meja pri 840 km. To sem uspešno premaknil na več kot 900 km v letu 2010. Dosežek na katerega sem (do zdaj) najbolj ponosen.«

Rahela Rozman, skakalka s padalom

»Pri skokih iz letala je glavna poanta doživljanje prostega pada, v katerem proti zemlji v povprečju letimo približno 1 minuto in pri hitrosti okoli 200 km/h, nato pa na določeni višini odpremo padalo, s katerim se varno vrnemo na zemljo. Padalce pogosto slišimo v povezavi z ‘adrenalinskimi odvisniki’ in ljudmi, ki izzivajo usodo, vendar ni tako. Sproščanje adrenalina je, verjeli ali ne, lahko celo majhen del razloga, zakaj se ukvarjaš s tem športom. Padalci pa so po navadi ljudje, ki dajo ogromno oziroma vse na varnost, so le polni življenja in ga uživajo z veliko žlico. Verjetno mi je bila ljubezen do tega položena že v zibelko. Odkar se zavedam sama sebe, sem fantazirala o letenju. Že v vrtcu so se vse punčke vedno hotele igrati princeske, jaz pa sem si želela biti Supergirl – ženska, ki leti. Obljubila sem si, da bom nekega dne, že nekako, poletela. In to sem tudi naredila. Zelo lep in nekako poseben občutek je uresničevati sanje iz otroštva. Za nobenega drugega, samo sam zase.«

Miran Stanovnik, slovenski motorist relija

»Šport, s katerim se ukvarjam, je tesno povezan z visokimi hitrostmi, s trenutnimi reakcijami, ki morajo biti čim bolj optimalne, da se dosežejo posledice, ki si jih želimo. Včasih pa pride do posledic, ki si jih ne želimo – zato je to tudi adrenalinski. Če je dirka dolga 14 dni, pomeni, da skoraj ne moremo rezati dnevnih dogodkov – to je 14-dnevna dirka, v tem je vedno višja stopnja adrenalina. Telo je pri tem bolj obremenjeno kot normalno. Dirka se začne z zgodnjim vstajanjem (tudi ob treh zjutraj) in vse aktivnost se končajo okoli polnoči (včasih to pomeni le dve uri počitka). Dosegamo hitrosti blizu 200 km na uro, vse pa se odvija izven utrjenih poti, terenov – tudi kolovozih, visokih sipinah, kamnitih puščavah, po vodi in blatu; asfalta, razen v povezovalnih etapah, ne vidimo. Prvič sem se na dakarsko preizkušnjo podal pred 20 leti. Športni vidik tega postavljam pred pustolovskega.«

Kristina Žnidar