Božič je vse bolj priljubljen praznik – tako tistih, ki verujejo kot tistih, ki ga z bogato obloženo mizo in darili pod drevescem praznujejo le kot tradicionalni ali zgolj družinski praznik.
Verni se ta dan spomnijo Kristusovega rojstva, vendar pa ga niso praznovali vsaj prvi dve stoletji, saj so po raznih preračunavanjih starih koledarjev za Jezusovo rojstvo določali tudi datume: 6. januar, 28. marec, 2. april, 19. april; v starem Rimu so božič denimo praznovali 20. maja. Ker je bil 25. december nekdaj praznik mnogih bogov, v katere so verjeli različni narodi – v poganski mitologiji so ta dan denimo slavili rojstvo nepremagljivega Sonca (zimski sončev preobrat) – so praznik Kristusovega rojstva datumsko prilagodili že ustaljenim praznikom narodov, ki so sprejeli Kristusovo vero.
Države zahodnega dela Evrope so praznovanje božiča uvedle v 3. stoletju, kjer je prvič omenjen v Rimu (leta 336), vzhodne pa so jim sledile stoletje pozneje.
Božiček se je bil primoran močno prilagajati lokalnim navadam v vsaki državi posebej. Dobri mož v rdeči obleki (spomin na rdeča škofovska oblačila sv. Nikolaja), kot ga poznamo danes, je pravzaprav nekakšna reinkarnacija sv. Miklavža, potem ko so ga za svojega vzeli tudi prebivalci Novega sveta – Amerike. V Evropo se je vrni kot ‘Santa Claus’, njemu prilagojena legenda pa pravi, da je nekoč skozi dimnik vrgel zlatnike, ki so pristali na nogavici, ki je visela ob ognjišču. Tako se je rodila znamenita Božičkova nogavica, ki pa res nekoliko spominja na Miklavža.
Legenda namreč pravi, da je sv. Nikolaj nekoč želel rešiti hčere siromašnega moža pred sramoto, ker v družini niso zmogli zbrati denarja za doto. Skozi dimnik jim je vrgel tri zlate kepe, ena od njih pa je padla v copato, ki je ležala ob ognjišču. Od takrat je v navadi, da Miklavž otrokom prinaša darila v nastavljene nogavice, čevlje ali copate. Darila so bila sprva skromna, največkrat je šlo za (suho) sadje in orehe, v jabolko je bil včasih zapičen še kovanec, kasneje so prišle tudi igrače. Med obema svetovnima vojnama se je pri nas ustalila navada, da so otroci svoje želje po darilu zapisali in ga zvečer postavili na okno. Miklavževi spremljevalci, parkeljni, predstavljajo pokojne zle duhove, ki se ob zimski temi vračajo na zemljo, njihova naloga pa je kaznovati poredne otroke, ki naj bi se poboljšali in dobili darila od Miklavža.
Vlado Kadunec
Celoten članek o mesecu praznikov pri nas je bil objavljen v reviji Lupa november/december.
