Pozno jeseni, ko drevje odvrže listje lahko v nekaterih drevesnih krošnjah opazimo velike šope zelenih poganjkov. Na vejah se tako razrašča bela omela. Najraje raste na listnatih drevesih, na jablanah, topolih, hrastu, lipah.
Omela je posebnost v svetu narave
Omela iz svojega gostitelja dobiva vodo s hranilnimi snovmi, sama pa z olivno zelenimi podolgovatimi listi tvori škrob. Rastlina se ne obrača k svetlobi, temveč se razrašča enakomerno v obliki krogle na vse strani. Listi in steblo ostanejo vedno enaki, saj ne venijo. Cveti zgodaj spomladi, oprašuje pa jo predvsem veter, saj v tem času na planem še ni veliko žuželk, ki bi lahko prevzele vlogo oplojevanja cvetov. Kot biser velike bele jagode dozorijo v božičnem času.
Te jagode so največja privlačnost omele. Bela omela je tako pogosto praznični okras na hišnih vratih, v šopkih, venčkih in različnih cvetličnih aranžmajih. Bela omela naj bi prinašala tudi srečo. Že stari Rimljani so verjeli, da je človek, ki se z najdražjimi poljubi pod šopom omele, obešene nad vrati, vse leto srečen.
Ptičje lepilo
Kot spremembo na jedilniku bele jagode cenijo ptiči, ki skrbijo za raznašanje lepljivega semena po drevju. Bele jagode, ki rastejo na rastlinah ženskega spola so lepljive in iz njih so že stari rimljani kuhali lepilo za ptičje limanice, od koder izhaja eno izmed imen za to rastlino – ptičje lepilo.
V antiki in srednjem veku so belo omelo uporabljali za zdravljenje božjasti, pri napadih omotice, za zdravljenje turov in gnojnih ran. Danes se zel bele omele uporablja za zniževanje povišanega krvnega pritiska, ponavadi kot dodatek sintetičnim zdravilom. V pripravkih skupaj z glogom pomaga tudi pri blagem srčnem popuščanju, saj krepi oslabljeno srčno mišico. Zdravilni čaj pripravljamo iz posušenih listov.
Igor Fabjan
Foto: Igor Fabjan
