Ljubljanski in velenjski sistem daljinskega ogrevanja delujeta že desetletja, prihajajo pa manjši sistemi, ki bodo postavljeni v bolj zgoščenih naseljih. Prednost bi morale imeti kogeneracije in trigeneracije, predvsem pa bi morali izkoristiti odpadno toploto iz industrije.
Na direktoratu za energijo, ki deluje pod okriljem Ministrstva za infrastrukturo (MzI), pravijo, da so daljinski sistemi pomemben del energetske hrbtenice v državi, zlasti na področju ogrevanja. Ob tem država z veljavno zakonodajo spodbuja njihovo energetsko učinkovitost, hkrati pa si želi omrežje precej razširiti, kar je zapisano tudi v Nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu (NEPN). Daljinski sistemi ogrevanja namreč omogočajo kombinacijo več virov na določeni lokaciji ter celovito reševanje izpustov toplogrednih plinov, obenem pa je mogoče uporabiti odpadno toploto iz industrije. »Daljinski sistemi ogrevanja imajo v Sloveniji dolgo zgodovino, na njih pa računamo tudi v prihodnje,« pravijo na omenjenem direktoratu.
Bolj učinkoviti in prijazni do uporabnika
Dr. Alojz Poredoš, predsednik Slovenskega združenja za energetiko, prednosti daljinskega ogrevanja v primerjavi z individualnimi oblikami vidi v večji učinkovitosti, saj lahko v njih bolj učinkovito pretvarjamo energente (predvsem biomaso) v toploto. So bolj prijazni do uporabnika, ker v stavbi ne potrebujejo lastnih kurilnih naprav, dimnikov in podobnega. Le toplotno postajo, majhno napravo, ki jo upravlja dobavitelj toplote. S toploto je uporabnik oskrbljen neprekinjeno, če je sistem tako izdelan, skozi vse leto, poleti pa na ta način dobi toplo sanitarno vodo.
Manjši izpusti
Zaradi večje energetske učinkovitosti, ker obratujejo pri večjih močeh, so tudi izpusti na enoto proizvedene toplote iz naprav za daljinsko ogrevanje občutno manjši kot iz individualnih. Individualna kurišča so velikokrat predimenzionirana in delujejo pri nizki obremenitvi (zmogljivosti), zato se povečajo izpusti. Hkrati v večjih kuriščih dimne pline prečistimo v napravah, ki so prigrajene kuriščem. »Naložba v kotlovnice daljinskega ogrevanja finančno prenese tudi vgradnjo filtrov in čistilnih naprav, naložba v individualna kurišča pa ne,« razlaga Poredoš.
Bolje je distribuirati plin kot toploto
Poleg biomase je mogoče v sistemih daljinskega ogrevanja uporabiti tudi plin. Kot pravi Poredoš, je tega bolj smiselno distribuirati in ga uporabljati v individualnih kuriščih kot ga uporabljati v centralnem in nato distribuirati toploto, saj pri distribuciji plina ni izgub, pri toploti pa so. Uporaba plina je po njegovem mnenju upravičena pri sočasni proizvodnji toplote in elektrike (STPE), tako imenovani kogeneraciji, in sicer v večjih sistemih. Takrat je namreč specifična cena na enoto proizvedene energije nižja, saj proizvajamo tako elektriko kot toploto in zadnjo distribuiramo.
Slabost daljinskega ogrevanja Poredoš vidi v sorazmerno visoki začetni naložbi. So pa sistemi daljinskega ogrevanja primerni za območja z večjo gostoto odjema, kjer so transportne poti kratke. »Pri gradnji sistema daljinskega ogrevanja stroški omrežja lahko znesejo tudi do 60 odstotkov celotne naložbe,« poudarja sogovornik. Pri redki poseljenosti je tako strošek omrežja visok.
Decentralizirani sistem bolj prilagodljiv
Po Poredoševih besedah gre v svetu razvoj daljinskih sistemov ogrevanja v smer decentralizacije. Veliki centralni sistemi, kot je ljubljanski ali velenjski, se ne gradijo več. Postavljajo se manjše enote do 50 megavatov moči (ne mikro, individualne), pri čemer potrebe posameznega območja pokrivajo z več enotami, ki so povezane med seboj. Če je potreba po toploti manjša, deluje le nekaj enot, pri okvarah posameznih enot pa lahko »vskočijo« druge, kar poveča zanesljivost delovanja sistema.
Prednost so tudi krajše transportne poti. To je še zlasti pomembno pri trigeneracijah, kjer se poleg toplote in elektrike proizvaja še hlad, saj so primerne transportne poti, zaradi izgub, pri hladu bistveno krajše kot pri toploti. Pri hladu znašajo približno tri kilometre, pri toploti pa največ 30. In ravno pri trigeneracijah so izkoristki primarnega energenta za pridobivanje energije najvišji. Obenem pa so centralni sistemi daljinskega hlajenja do 60 odstotkov energetsko bolj učinkoviti kot individualne (klimatske) naprave.
Izkoriščamo lahko naravne vire
Alojz Poredoš ob tem pravi, da imamo v hladilnih napravah še vedno za ozon škodljiva hladiva. Pri eni večji hladilni napravi je možnost puščanja in izpusta teh snovi v okolje občutno manjša kot pri več manjših. Pri daljinskem hlajenju lahko tudi izkoriščamo naravne vire. Če smo blizu jezera ali morja, lahko prek sistema daljinskega hlajenja črpamo hladno vodo in jo distribuiramo do končnih porabnikov. Enega takih sistemov so vzpostavili v Stockholmu.
Pri sistemih daljinskega hlajenja je v primeru naselja, ki že ima zgrajeno infrastrukturo za ogrevanje, slabost, da moramo območje razkopavati in vgraditi omrežje za hlajenje. Pri gradnji novih sosesk pa je priložnost, da sistem postavimo na novo. Cevi za distribucijo hladne vode so občutno cenejše kot za daljinsko ogrevanje. Temperatura vode v njih se namreč na globini zemlje do dveh metrov, kjer znaša temperatura od 12 do 15 stopinj Celzija, giblje od pet do deset stopinj Celzija, zato so temperaturne razlike majhne. Pri kratkih razdaljah zadostujejo navadne (neizolirane) cevi, saj se voda ne bo občutneje segrela.
Celoten članek je objavljen v reviji Eko dežela Energetika 2019.
