»Verjetnost, da bi živel zgolj od profesionalnega športa, je enaka zadetku na lotu«

Pred nekaj meseci je slovenski košarkar Marko Milič naznanil, da pri 38 letih zaključuje izredno uspešno 20-letno košarkarsko kariero. Kljub temu, da delno še vedno ostaja v košarkarskih vodah, so se njegove prioritete spremenile. Z njim smo se tokrat pogovarjali o pomenu športa, spominih, otroških vragolijah in načrtih za naprej.

Vsi vas sprašujejo, kaj zdaj, Marko, ko ste zaključili s kariero v košarki – kako je videti vaš dan?

V zadnjih 15 letih sem imel adrenalinsko izredno razgibano kariero – živel sem v šestih, sedmih državah na različnih kontinentih – od arabskega sveta, Amerike do držav v Evropi. Bival sem v hotelih, okrog sem potoval s svojo ‘boršo’, in zato mi zdaj paše ta umirjeni družinski ritem. Glede na to, da so bili žena in otroci moja opora skozi celotno mojo kariero, so se zdaj stvari malo spremenile. Jaz skrbim za vsakodnevne stvari – vsak dan otroke vozim na treninge tenisa, skrbim zanje, kuham jim, skrbim za hišo, žena pa se med tem ukvarja s svojim poslom – kozmetičnim salonom. Košarke ne igram več veliko, se pa moram vsak dan gibati, vsaj uro ali dve: tek, badminton … Od kariere mi je namreč ostalo to, da telo še vedno išče gibanje. Spomnim se, da sem bil po koncu kariere teden dni pri miru, brez gibanja, zaradi česar sem bil živčen, nemiren, slabo sem se počutil. Šport in gibanje sta tako še vedno moja stalnica. Sicer sem pa na Košarkarski zvezi nadzornik, svetujem mladim košarkarjem in njihovim trenerjem. Poskušam pripomoči k njihovim karieram, da bi še več vložili v to, saj je ogromno mladih, ki jih košarka navdušuje.

Kot otrok ste bili, kot pravite, izredno iznajdljivi. Danes mladi še toliko časa preživijo zunaj in se tako zabavajo?

V večjih mestih tega ni; bolj, kot pridemo na vas, bolj opažam to iznajdljivost. Tam opazijo žogo, igra jih zanese, se zapodijo, imajo rdeča lička in so vsi navdušeni. Ko hodim po velikih mestih, opažam, da jih je treba za vsako stvar bolj usmeriti in motivirati. Jaz časa svoje generacije nikdar in za nič na svetu ne bi zamenjal in želim si, da bi vsaj delček tega začutili tudi moji otroci. Gre pa v tem primeru spet za drugo generacijo, in zato jim nočem te nostalgije vsiljevati. Tudi zdajšnja generacija, ki jih bolj zaznamuje tehnologija, ima verjetno neke svoje užitke z aplikacijami in telefoni, kar pa meni ne pomeni veliko. Tudi meni je dedek, ki je odraščal v Vrbi, pripovedoval, da so jahali konje in si noge greli v vročem gnoju. No, česa takega mi nismo počeli – smo bili druga generacija z drugačnimi stvarmi. Mi smo igrali hokej na kištice, zdaj otroci igrajo na iPade. Vprašanje je, kaj bodo počele naslednje generacije.

Pogosto vas sprašujejo, kaj boste po končani karieri najbolj pogrešali. Mene pa zanima, česa ne boste?

Ne pogrešam selitev in potovanj. Ljudje pogosto zmotno mislijo, da je super potovati, saj gredo morda na dopust dvakrat ali trikrat letno. Jaz sem imel tega preveč, bilo je naporno; zgodilo se je tudi, da sem se zjutraj zbudil v hotelu in najprej pogledal na telefon, v katerem mestu se sploh trenutno nahajam. Zadnjih nekaj let je bilo zaradi tega veliko odrekanja. Ljudje si mislijo, da je lahko, vendar ni. V arabskem svetu sem živel na 50 stopinjah, sam, na novo sem se moral prilagoditi, poleg vsega pa sem bil še proč od družine. Zadnja leta, ko sem bil za košarkarja že v veteranskih letih, sem bil sicer še zdrav, vendar še vedno pride do udarcev, odrgnin, bolečin, kar potem poskušaš ublažiti z zdravili. Delodajalca namreč ne zanima, kaj te boli – zanima ga le, da daš 20 točk in zmagaš. Zato si tam – da si tekmovalen konj. To je pač ta druga, neromantična stran športa.

Celoten prispevek dostopen v majski številki.