Zadnje upanje – ko vidiš stisko v njihovih očeh
Na začetku delovanja so na zavodu Zadnje upanje aktivno pomagali pri reševanju brezdomnih psov na terenu, danes pomagajo tako živalim kot ljudem. Kot povedo, je ljudi in živali, ki potrebujejo pomoč veliko, in ponosni so na številne pozitivne zgodbe o uspehu.
Na zavodu Zadnje upanje so pomagali že več kot 435 posameznikom in živa-lim v stiski. Kot še povedo, bodo veseli vsake pomoči: novih prostovoljcev, skromnih daril, donacij hrane in obla-čil ali s finančno podporo z nakazili na TRR zavoda:
TRR (iban): SI56 0483 5000 2051 219 (Nova KBM, d. d.)
swift/bic: KBMASI2X
koda: CHAR
Zavod Zadnje upanje, kjer deluje okoli 12 prostovoljcev, je zavod za pomoč ljudem in živalim v stiski na različne načine – s finančnimi donacijami, donacijami v ob-liki hrane, oblačil, pohištva, pomoč pri plačilu položnic, obiskom starejših, iska-njem začasne in stalne namestitve, po-moč pri gospodinjskih opravilih, ljudem pa dajejo oporo tudi v psihični stiski. »Po navadi pomagamo ljudem, ki jih opazimo na terenu, ki nikoli ne prosijo; sprva ne želijo sprejeti pomoči, in nam povedo, da bodo zmogli, čeprav je v njihovih očeh videti veliko stisko,« nam pove Valerija Kršlin, ustanoviteljica in vodja Zavoda.
Začetki povezani z reševanjem psov Na začetku delovanja so na Zavodu aktivno pomagali na terenu reševati brezdomne pse, ki so bivali na smetiščih in umirali od lakote v Bosni in Hercegovini. »Mnogim smo rešili življenje, jih namestili na varno, jih veterinarsko oskrbeli, jim našli čudovi-te domove,« še pove Kršlinova. Doda, da je terensko delo zaradi rednih služb (vsi so namreč prostovoljci) in družinskih ob-veznosti skoraj onemogočeno, vendar še vedno zbirajo finančna sredstva za pomoči potrebne živali: »V Sloveniji še vedno po-magamo živalim s hrano in krijemo veteri-narske stroške v primerih, kjer ljudje težko preživijo mesec.«
Pomagali že mnogim
Ne le živalim, na zavodu Zadnje upanje pomagajo ljudem, družinam v stiski, pred leti so tudi skupino otrok peljali na morje. »Pomagali smo ostarelim, zapuščenim, eni gospe celo rešili življenje. Ljudem pomagamo še zdaj, zbiramo hra-no, oblačila in tudi sredstva, s katerimi plačamo položnice in podobno,» pove Kršlinova. Živalim pomagajo z nakupom hrane, ampul proti zajedavcem, plačilom veterinarskih storitev za zdravljenje, s sterilizacijo, kastracijo, plačujejo penzio-ne v tujini, kamor namestijo nikogaršnje pse in jih rešijo tako pred gotovo smrtjo.
Odločitev – kdo sploh potrebuje pomoč?
Ko Valerijo Kršlin povprašamo, koliko je ta-kih, ki pomoč potrebujejo, pove, da veliko. Poudari pa, da je treba biti pri pomoči iz-redno previden, saj se je pri vsakodnevnih prošnjah za pomoč težko odločiti, kdo je tisti, ki pomoč resnično potrebuje. »Zahte-vamo vso potrebno dokumentacijo in ljudi preverimo. Na žalost je v praksi tako, da tisti, ki prosijo, po navadi ne potrebujejo pomoči. Veliko je takšnih, ki živijo še bolje kot mi sami. Zato je pri pomoči ljudem zelo pomembno, da si previden in ne skočiš na prvo žogo ter se ne odzoveš s čustvi. Zave-damo se, da je vsak doniran cent še kako pomemben in naša dolžnost je, da vsakega porabimo za pravi namen in ne za podpira-nje lenobe nekoga,« pove sogovornica.
Človeka je treba naučiti loviti ribe
Ob vse večji stiski ljudi Kršlinoma « opaža, da ne le, da tonejo ljudje, ki so prej živeli dostojno, tone tudi celoten sistem. Vse se draži, plače pa ostajajo iste, ali pa so celo nižje. »Sistem podtalno iz ljudi dela reve-že in vse več se jih utaplja, tone v bedo … Zato je prav, da jim v trenutni težki situaciji priskočimo na pomoč,« še doda sogovornica. Kot še pove, ne morejo po-magati v nedogled, ljudem pomagajo naj-ti rešitev za nastalo situacijo: »Naš moto je, da moraš človeka naučiti loviti ribe, ne da mu jih samo daješ.«
