Svetovni dan kmetic: "Želim, da bi bile kmetice ponosne na svoj stan"

<![CDATA[Zveza kmetic Slovenije je prostovoljna, nevladna organizacija, ustanovljena leta 1995 v Gornji Radgoni. V Zvezo kmetic Slovenije je vključenih preko 6500 članic – njihovo število pa po besedah Irene Ule, direktorice Zveze, žal upada. Kot pravi, v marsikaterem društvu pogrešajo podmladek. Z njo smo se ob svetovnem dnevu kmetic, ki ga obeležujemo 15. oktobra, pogovarjali o položaju kmetic v Sloveniji.
Kako ocenjujete položaj žensk v kmetijstvu v Sloveniji?
Kmetijstvo po mojem mnenju doživlja velike spremembe in kmetje dobivajo nove naloge pri varstvu okolja in naravne dediščine. Včasih se mi zdi, da smo kar pozabili na osnovno dejavnost – pridelovanje hrane. Kmetice so v tem procesu prisotne ves čas. Vendar pa so bile glede na stanje na naših kmetijah večinoma ves čas ženske tiste, ki so ostale brez zavarovanj, brez dohodkov, tudi malo je lastnic. Vse to pa kaže tudi na njihove pravice.
Sicer pa mislim, da so ženske na kmetijah zelo pomembne – pri vodenju, delu in skrbi za topel in urejen dom. Ženske, ki se srečujejo v društvih, tudi ves čas skrbijo za izobraževanja in uporabljajo informacije, pridobljene na druženjih, tudi v praksi. Kmetice so bile tiste, ki so se prve ogrele za dopolnilne dejavnosti in se jih tudi resno lotile in tako pridobile dodaten zaslužek. S spremembami v zakonodaji in ob številnih preverjanjih pa se je žal marsikatera dejavnostim tudi odrekla.

Prireditev Zveze kmetic Slovenije in razglasitev kmetice leta
Slovenske kmetice se bodo zbrale 20.oktobra v Zagorju na osrednji prireditvi v počastitev dneva kmetic. Tradicionalno Zveza kmetic Slovenije na ta dan razglasi kmetico leta ter nagradi dela (slike in fotografije) na razpisano temo, letos je to ‘Kunci in zajci’. S prireditvijo opozorijo na kmečki stan in se srečajo z ljudmi, ki so s kmetijstvom tudi sicer povezani. Prireditve se bo udeležil tudi minister za kmetijstvo in gozdarstvo, mag. Dejan Židan.

Kje vidite največje izzive za prihodnje generacije?
Prihodnost? Izzivov ni malo. Tudi v kmetijstvu je potreben razvoj, posodabljanje kmetij. Tega je v zadnjem obdobju veliko premalo. Pomembno bi bilo, da bi našli načine, kako povečati kmetije in hkrati ohraniti tudi tiste, ki skrbijo, da so obdelani tudi hribi in manjši kotički. V družbi se premalo zavedamo, da imamo lepo podeželje prav zaradi nas kmetov, ki ga negujemo. Slovenski kmetje ne moremo biti veliki pridelovalci hrane na globalnem, svetovnem trgu. Tako pogosto slišimo, da je obdelava polj in reja živine pri nas nezanimiva. Morda je res ekonomično manj donosna, a je strateško pomembna. Ko so hudi časi, bodisi zaradi naravnih nesreč ali človeških neumnosti, lahko dobim samo tisto hrano, do katere pridem peš. Zato moramo še naprej pridelovati hrano in spodbujati, da se izbira lokalno pridelana hrana.

Ko so hudi časi, bodisi zaradi naravnih nesreč ali človeških neumnosti, lahko dobim samo tisto hrano, do katere pridem peš.

Ali po vašem mnenju država dovolj podpira kmetijstvo in samooskrbo Slovenije?
Več, ko govorimo o samooskrbi, slabša je. Zdi se mi, da ne uspemo narediti korakov, da bi bila samooskrba boljša, samooskrba nam celo pada. Kot poznam naše kmetije, se mi zdi, da je preveliko kmetij le samooskrbnih. Tistih, ki bi prispevali k samooskrbi Slovenije, pa je po mojem mnenju premalo.
Zakaj menite, da je tako?
Kmetje niso obupali, ker se jim ni dalo sejati, saditi in žeti. Slišala sem številne zgodbe, ko neoporečnega pridelka niso mogli niti darovati! Zato pogrešam tudi zavest potrošnikov, da bi bolj posegali po domačih pridelkih in izdelkih. Samooskrba je v rokah potrošnika. Že res, da v številnih trgovinah najdemo nizke cene, tako nizke, da ne pokrijejo stroškov niti najbolj industrijsko pridelane hrane. Premalo se vprašamo, kdo je to prideloval, po kakšnih predpisih, od kje je vse to prispelo, je morda tem proizvodom v državi izvoznici že potekel rok, morda pa želijo na silo pridobiti trg… Kot potrošniki se veselimo, da danes prihranimo cente, in pozabimo, da bomo morda že jutri plačevali to odločitev, z oderuškimi obrestmi vred. Ali pa z zdravjem, z manj zaposlenimi. Samooskrba Slovenije je po mojem zaskrbljujoča in zanjo smo odgovorni vsi: pridelovalci, porabniki in država.

Kot potrošniki se veselimo, da danes prihranimo cente, in pozabimo, da bomo morda že jutri plačevali to odločitev.

Kaj si želite za prihodnost kmetijstva v Sloveniji?
Želela bi, da bi se vsi skupaj potrudili, da bi naš stan lahko odigral svojo vlogo. Tu mislim, da bi kmetom morala družba priznati pravico do kmetovanja. V podeželskih občinah imajo odloke, ki posredno ali kar neposredno prepovedujejo gradnjo hlevov. Kmetje pa naj bi poskrbeli, da nudimo našim živalim boljše pogoje, več prostora, več gibanja.
Vasi so pri nas prenaseljene z nekmetijskim prebivalstvom. A to je lahko celo prednost. Kot vidimo v tujini, sovaščani živijo v sožitju s kmeti. Pri nas pa so ljudje ponosni, da ne pijejo kravjega mleka, ampak posnetega iz mlekarn ipd. Tudi zastopanost kmečkega stanu v strukturah odločanja je neustrezna. Želim, da bi bile kmetice ponosne na svoj stan in zahtevale svoj prostor. Ne smemo se skrivati v predpasniku za domačim ognjiščem in se moramo tudi pohvaliti.
 
V.B.]]>