Gostujoča kolumna: Danes v trgovini …

Danes v trgovini … V košaro nabiram zelenjavo, sadje. Nakar opazim varnostnico, ki meter stran od mene v čudni pozi nekaj opazuje, se zvija in premika. Pogledam v isto smer. Opazim starejšo zenico, ki na skrivaj daje hrano v torbico.  

Varnostnica se spet zvija in se pretihotapi do vozička za robo in se skriva za njim, da je ženička ne bi opazila. Kot v filmski akciji.
Sama sem stala za varnostnico, tako da nisem morala opozoriti gospe, da jo opazuje.

Ko je bila 100%, da jo je dobila pri kraji, jo je povabila, da gre z njo.

V torbico je dajala osnovna živila

Kar ne morem pozabiti tega dogodka. Če je varnostnica ne bi odpeljala, bi gotovo stopila do gospe in ji ponudila pomoč pri nakupu hrane. Ne verjamem, da je starejša ženička na skrivaj polnila torbico, ker ima “polno rit” vsega.
Mislim, da je prej brez denarja in je pač upala, da je nihče ne opazi. Ali pa gre za demenco. V torbico je dajala osnovna živila…

Ne zagovarjam kraje, nikakor. A ta dogodek me je globoko pretresel. Kam vodi vse to?

Bolj kot korona virus in vsa ta umetna panika med ljudmi (preusmerjanje pozornosti), me skrbi dejstvo, da vse več ljudi nima niti za golo preživetje in pač “proba”, ali jih bodo dobili (vzeti jim tako nimajo kaj) ali pa bodo siti …

Ljudje dragi, zbudimo se… To se je zgodilo danes v trgovini, pri nas ~ v SLOVEniji.

Zavod Zadnje upanje je zavod za pomoč ljudem in živalim v stiski. “Veliko je takšnih, ki niso krivi za bedo, ki niso krivi, da so se postarali, ki niso krivi, da so ostali osamljeni, zapuščeni s strani bližjih. Prav tako je vse več živali, za katere se ne skrbi kot bi bilo potrebno. Zato si več kot želim preobrata, da bomo vsi ljudje opazili svojo okolico, si podali roke, živeli složno, si pomagali v stiski,” o zavodu pove ustanoviteljica.