Ekonomija ali ekologija?

Gospodarska rast je po nedavni krizi znova na vrhuncu, kar se odraža predvsem v dobrih poslovnih rezultatih podjetij. Toda podnebne spremembe in vse večji okoljski odtis Slovenije zahtevajo uvajanje novih poslovnih modelov, na kar so v skupnem pozivu vladi nedavno opozorile tudi številne nevladne organizacije. Do kod lahko torej naše gospodarstvo še raste, brez da bi ob tem ogrozilo osnovne vire in škodilo ljudem in okolju? Je rešitev v krožnem gospodarstvu? 

Lani so z dobičkom poslovale čisto vse dejavnosti v Sloveniji, prvič po letu 2007 pa so družbe spet imele tudi neto dobiček iz financiranja, so v Ekonomskem ogledalu ugotovili na Uradu RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR). Prihodki od prodaje so se povečevali tako na domačem kot na tujih trgih. Tudi v letošnjem prvem četrtletju je rast slovenskega gospodarstva ostala visoka, prav tako se je nadaljevala rast izvoza in domače potrošnje. Bruto domači proizvod naj bi po napovedih UMAR letos tako znašal 48,8 milijarde evrov, prihodnje leto 51,6 milijarde evrov.

Toda kje so meje rasti? »Nikjer,« pravi Aleksander Zalaznik, predsednik Združenja Manager in prvi mož družbe Danfoss Trata, vendar opozarja, da okolja ne smemo uničevati. »Ena od prvih obvez vsake gospodarske družbe bi morala biti usmeritev v ohranjanje okolja,« pravi in doda, da bi zato morali preprečiti vse dejavnosti, ki okolje onesnažujejo.

Torto mora nekdo pojesti

Pa vendar je realnost nekoliko drugačna. »Da se kapital lahko ohranja, potrebuje nenehno večanje torte, ki jo režemo (po Paulu Masonu), zato vzpodbuja povpraševanje ljudi. Nekdo pač mora to torto tudi kupiti, če ne še pojesti,« pravi dr. Lidija Globevnik, vodja Tematskega centra (TC) Vode ter predavateljica na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo na Univerzi Ljubljana. »In čeprav nam nekaj te vedno večje torte uspe pojesti in se kot posamezniki in družba veselo debelimo, se nam kopičijo odpadki in izginjajo surovine ter naravni prostor, z živalmi in rastlinami vred. Kot pravi Paul Mason v knjigi Guide to the Future, kapital se bo boril za to, da se bo ta torta večala,« navaja Globevnikova. Ampak kreiranje in širjenje informacij ne deluje po principu klasičnega trga ponudbe in povpraševanja. Globevnikova se strinja z Masonom, ki pravi, da se bo z informacijami in digitalno komunikacijo oblikoval postkapitalizem, ki bo upošteval med drugim tudi okoljsko komponento. »Nadejam se, da se bo to najprej odrazilo na področju voda,« pravi sogovornica, ki meni, da se bo gospodarska rast počasi umirila in da bomo kmalu govorili bolj o ohranjanju gospodarstva na določeni ravni.

Rast ne more biti nenehna

»Rast ne more biti nenehna in enkrat je treba zaključiti s plani in strategijami, kjer se še kar naprej predvideva “povečanje”. Treba je doumeti, da nenehna rast ne obstaja in da je to razlog za povzročanje okoljskih in družbenih problemov,« opozarja dr. Marinka Vovk, direktorica družbe CPU – Center ponovne uporabe. »Narava ima omejene zmogljivosti, vsi naravni sistemi delujejo v mejah rasti, kako naj potem pričakujemo vedno večje izkoriščanje brez posledic,« se sprašuje. Prepričana je, da je kapital tisti, ki določa, kateri izdelki bodo na trgu. »Dokler nam ne bo jasno, da ne more kos novega oblačila stati manj kot dva evra in da ne moremo narediti izdelka tako poceni, ne da bi pri tem izkoristili ljudi in naravo, toliko časa bomo naivno verjeli reklamam, ki zavajajo in peljejo ljudi v enoumje,« je odločna.

Možnosti za izboljšave še veliko

»Pri teh stvareh ne smemo gledati samo gospodarske rasti, družbe ali okolja posamezno, ampak vse skupaj. Če so vsa tri področja uravnotežena, je stvar trajnostna, če niso, potem ni,« pa ugotavlja dr. Marko Šetinc, direktor družbe Geopolis in predavatelj na Fakulteti za znanosti o okolju Univerze v Novi Gorici. »Kurznetova krivulja pokaže, da se v začetku z večanjem prihodkov na prebivalca stanje v okolju slabša, nato pa na neki točki, ko imajo prebivalci zadovoljenih večino potreb, ti ugotovijo, da bi radi živeli v čistem okolju. Kljub temu, da se prihodek na prebivalca še naprej povečuje, se stanje v okolju izboljšuje. To, da se danes veliko govori o onesnaženem okolju, je pomembno, da ljudje postanemo ozaveščeni, kje vse imamo možnosti izboljšav in kje so problemi. Ampak trend v skrbi za okolje je že sedaj pozitiven,« je prepričan Šetinc.

Hitre spremembe lahko naredijo več škode kot koristi

Toda kje je meja med željo po zaslužku in olajšanju življenja ter varovanjem okolja, narave, zdravja ljudi? »Vse našteto je pomembno, če želimo živeti trajnostno,« odgovarja Šetinc. Prepričan je, da lahko ekstremi ali hitre spremembe na posameznih področjih naredijo bistveno več škode kot koristi. »Vsak sprememba zahteva nekaj časa, a bistven je trend. Veliko smo naredili v zadnjih dveh desetletjih, trend imamo dober, imamo pa seveda še veliko možnosti za izboljšave,« ocenjuje. Pravi, da izdelek na trg dajo ljudje, ljudje pa so tudi tisti, ki se na koncu odločijo, ali ga bodo kupili ali ne in tako podjetju omogočili zaslužek. »Princip je podoben kot pri volitvah. Volilna kampanja je eno, a na koncu zmaga tisti, ki dobi največ glasov. Kot zmaga tisti izdelek, za katerega so ljudje pripravljeni plačati,« ponazori sogovornik.

Celoten članek je objavljen v reviji Eko dežela Okolje 2019.