Slovenski med

Med se uporablja pri kuhanju, lepotnih tretmajih, celjenju ran in zdravljenju vnetij.
Obstajajo tri osnovne kategorije medu: naraven (čisti), s primesmi in umeten. Naravni med je izdelan iz surovega medu, med s primesmi vsebuje naravni med in tudi druge sestavine, umetni med pa je iz sirupa iz koruze, sladkorja ali dodatkov in barvil. Ločimo jih glede na sestavine, ki so navedene na embalaži, če med kupimo v trgovini. Najbolje pa je, da ga kupimo direktno od čebelarjev – v tem primeru lahko preizkusimo čistost medu na različne načine, na primer: naravni med ni tako lepljiv in se rahlo vpije v kožo, ne prodre pa v papir, saj ne vsebuje vode, na kruhu se strdi, v daljšem časovnem obdobju pa kristalizira.
Vrste medu
Vrste medu so dobile imena po rastlinah, na katerih čebele nabirajo medičino oz. sladke sokove. Najbolj pogosti pri nas so akacijev, lipov, smrekov, kostanjev, hojev … Med določene vrste ima senzorične in fizikalno-kemične lastnosti, značilne za to vrsto. Vsebuje tudi zadostno količino cvetnega prahu te vrste. Čebele surovine ne nabirajo samo na eni rastlini in večkrat se zgodi, da med nima tipičnih značilnosti določene vrste, v tem primeru gre za cvetlični med ali gozdni med.
Najbolj milega okusa je akacijev med, ki je skoraj brezbarven ali slamnato rumene barve. Ker je blagega vonja in arome, je odlično sladilo za čaj, kavo, kosmiče, pijače, pripravo sladoleda. Prijetno po svežini, lipovem cvetju in mentolu diši lipov med, ki je svetlo rumene do svetlo jantarne barve z zelenim odtenkom. Močnejši, grenak okus ima kostanjev med. Ta je rjave, jantarne barve, vonj je oster, trpek. Grenko aromo mu daje velika količina kostanjevega cvetnega prahu, to pa mu daje še posebno vrednost. Smrekov med je rdečerjave barve, nežno diši po smoli, njegova aroma je podobna aromi sirupa iz smrekovih vršičkov ali zeliščnim bonbonom. Hojev med je temno sivorjave barve z zelenim odtenkom. Diši po smoli, dimu, po zažganem sladkorju, svežem lesu iglavcev, sirupu smrekovih vršičkov.
Uporaba v zdravstvu
Da ima med zdravilne učinke, so vedeli že dolgo. Včasih so ga uporabljali predsvem za zdravljenje želodčnih težav, ran in opeklin, šele nedavno pa so antiseptični in antibakterijski učinek medu razložili tudi znanstveno. Je vir energije, bogat z vitamini in minerali, ima protivnetne in protiglivične lastnosti. V primeru prehladnih obolenj je še posebej učinkovit, če mu dodamo žličko cimeta. V čaj pa ga dodajmo namesto sladkorja, čeprav v njem izgubi zdravilne učinke. V primeru, da med segrejemo nad 40 stopinj celzija, namreč uničimo nekatere njegove sestavine, kot so encimi, hormoni, vitamini, tako d s tem izgubi biološko vrednost in ohrani le okus ter aromo.